Hitel na sestanek. Preveč hitel. Zamudil sestanek. Bravo naši.

Stran je že dobila ogromno publicitete, ki si jo želi večina startupov. Članek je objavil tudi TechCrunch autoriteta na področju spletnih in tehnoloških novic.

Čestitke fantom. Zadeva obeta. Glede na to, da se bo spisek aplikacij, ki Zemanto podpirajo (Wordpress, Blogger, Typepad…) mislim, da bomo Zemanto v prihodnosti še srečevali.

Sem se pa vseeno odločil, da pokažem ta video. Po vrhunskemu govoru Baracka Obame 8. januarja v New Hampshire-u je Will.I.am (Black Eyed Peas) naredil odličen video s kupom drugih zvezd, kjer najboljši del govora (in my humble opinion) odpojejo poleg Obaminega glasu.

It was a creed written into the founding documents that declared the destiny of a nation: Yes, we can. - Obama (New Hampshire)

Tipping point govori o fenomenu družbenih epidemij in kako ta fenomen uporabiti sebi v prid (predvsem v marketinške namene). Socialne epidemije se naj bi tako začele in širile, ko so poravnani trije pogoji The Law of Few, The Stickiness Factor in Power of Context.

Z The Law of Few skuša Gladwell predstaviti kako na širjenje socialnih epidemij vplivajo posameziki z velikim osebnim “networkom” poznanstev. Mit, da je vsak človek povezan z X igralcem v največ 6ih korakih Malcom potrdi z dokazi. Obstaja majhen procent ljudi, ki so po naravi tako družbeni, da so sposobni med kratkim poletom vzpostaviti poznalstvo, ki ga bodo vzdrževali tudi v prihodnosti.

V 60tih je nek psiholog poslal pismo 160 ljudem v katerem jih je prosil, da ga posredujejo osebi, ki bo zmožna pismo forwardirati tako, da bo kar najhitreje prišlo do določenega odvetnika v New York-u. Pričakovano število “hop-ov” je pri različnih strokovnjakih variiralo od 70-100 posredovanj. Pisma so potrebovala 5 ali 6 skokov. Ampak to niti ni tako presenetljivo kot dejstvo, da so zadnje posredovanje v vseh 160 promerih (z celotnega sveta če se ne motim) polovice pisem opravile tri osebe.

The Stickiness Factor je nekakšen index koliko se bo določena epidemija (ali oglas naprimer) osebe prijela. Oglas lahko prikažeš v finalu Superbowla pa ne bo pametne reakcije kupcev. Zanimiv je poizkus psihologov v kampusu nekega amerišlkega collegea. Razdelili so nastotine letakov za ceplenje v ambulatni na kampus. Odziv je bil minimalen. Nato so na zadnjo stran letakov dodali majhen zemljevid, kjer je bila ambulanta označena. Kljub temu, da so vsi študenti vedeli kje je ambulanta so se na drugi letak odzvali skoraj 10x bolj kot na prvega. Z majhnim zemljevidom so študentom dali vedeti, da se bolezen nahaja tudi v njihovi bljužini.

Power of Context je samo malo drugačna ponazoritev Zimbardovega poizkusa (”The Stanford Prison Experiment“). Prikaže, kako lahko okolje vpliva na obnašanje posameznika. Tako so naprimer z rednim čiščenjem vagonov na podzemni železnici skoraj izkoreninili “švercanje” potnikov brez kart in kriminal na železnici. Brez kakršnih koli dodatnih varnostnikov ali spremebe pri preverjanji kart so ljudje, ki so se vozili v čistih vagonih svoje obnašanje prilagodili temu.

Dejstva so skoraj neverjetna. Enako so naredili z kriminalom v New Yorku. Takoj, ko so začeli čistiti grafite je kriminal DRAMATIČNO upadel. V petih letih je število umorov v NY upadlo za 64,3%.

Avtor se ponudi ogromno case-studiev in dokazov. Knjiga je resnično izjemna in se je ne da  prehvaliti. Ne gre samo za “marketing” ampak za knjigo, ki bo spremenila dojemanje takih epidemij (kajenje, odvisnosti, prodaja podjetij, samomori ipd.) in nasploh odivov ljudi. Kar naenkrat opaziš, da si uporabil nasvet, ki ga Malcom ponudi v parih stavkih na random strani v knjigi. In deluje

Vmes se pojavi še kopica nekih “zakonov”. Med drugim zakon 150tih. Kjer je “dokazano”, da več kot 150 ljudi v skupnosti ne more funkcionirati kot celota. Takoj, ko število preseže 150 ljudi (oz. 147 če smo natančni) ljudje začnejo formirati manjše skupine. Vse naj bi bila zasluga omejenega števila možganskih povezav, ki nam omogočajo omejeno število “dobrih” poznanstev.

Podjetje Gore-tex tako takoj, ko tovarna doseže 150 zaposlenih naredi novo tovarno 10 kilometrov stran. Tako se v vsaki tovarni poznajo vsi med seboj. Od inžinirjev, do marketinškega in računovodskega oddelka pa do delavcev v proizvodnji.

Odločil sem se, da bom med prazniki prebral kakšno knjigo za svojo duši (trenutno sem čisto v psihologijo ). Tako, da bo The Four pillars of investment, ki je naslednja “na vrsti” (predvsem zaradi tega koliko je knjigo hvalil Nejc) počakala. Naslednje čtivo pa bo The Lucifers Efect, ki jo je priporočil Dejan. (Avtor je Zimbardo, ki je izvajal slavni Prison Experiment).

Uspelo mi je narediti že velik del knjig za podjetje (bljiža se konec leta). Čakam samo še nekaj računov in nekaj jih moram izdati, ko dobim podatke (*khm* tisti že veste, da leti na vas *khm*). Sicer pa sem v zadnjih mesecih naredil toliko prihodkov, da sem se odločil za nekaj večjih stroškov proti koncu leta. Ampak najprej želim zbrati te račune, da zaključim kot se spodobi.

Sploh ne dojemam več kaj se dogaja in kaj me še čaka. Danes računam na 15 urni spanec, da se pripravim še na en teden šole. Zanimivo že dolgo časa nisem bil tako overworked. Mogoče nebi smel mešati šole in dela. Tako sem imel za študijsko pavzo delo in obratno

Ravno zato sem tudi par dni nazaj začel z čiščenjem urnika do konca januarja. Sedaj sem  outsourcal VELIKO večino dela vključno z nekaj organizacije progamerje/dela. Zaenkrat računam na proste praznike in vsaj dovolj časa za nekaj izpitov proti koncu Januarja.

P.s: mogoče bo jutri, ko bo glava sodelovala pri pisanju nastal kakšen dejansko konstruktiven post. (Sicer sem pa po statistikah opazil, da največ pozornosti pritegnejo taka pritoževanja brez prave vsebine ).

Poglejte si še tole povezavo in malo pomagajte slovenskim dizajnerjem.

Ps: Včeraj sem omenil, da sem govoril z “razvijalcem” Knocke. Danes sem po naklučju spet padel v debato z njim in ugotovil, da je “SefiV” pravzaprav Sefi Vigiser (kakšen genij moram biti ) ustanovitelj ICQ in milorečeno miljonar. So se mi zdele malo preveč vizionarske izjave za programerja

Takoj, ko sem dobil email sem se zagnal na njihovo stran, da vidim kako zadeva izgleda. Preprosto povedano: ni mi všeč. Glede na to, da je stran v alpha fazi je razumljivo, da je polna bugo, kot so neprestano laganje slike visoka obremenitev procesorja ipd. ampak preprosto to naredi kanal negledljiv. V času pisanja “spremljam” glasbeni kanal (ala MTV), ki ima sicer dobro izbiro glasbe ampak kljub dejstvu, da ima v tem trenutku 4 gledalce (in jaz 4mbit povezavo) preskakuje.

Zaenkrat v stvari ne vidim nič revolucionarnega. Razen “televizije” je v uporabniškem vmesniku še klepet in orodje za glasovanje. Oboje je narejeno milorečeno nadležno. Glasovalni sistem ti 24/7 teži, da glasuješ poleg tega pa te nato upozarjajo še videi. Chat pa je preprosto nepregleden. Ima štiri vrstice izpisa. Poleg tega se v istem oknu izpisujejo še glasovi vseh uporabnikov.

Zadeva je (vsaj zaenkrat) preprosto streamana televizija. Ni neke “interaktivnosti” razen, da se vsake toliko časa odvrti odvrti lestvica klipov, ki so najbolj priljubljeni po mnenju gledalcev. Ampak tudi to ni nobena novost.

Tako… zaenkrat se mi zdi, da nima prave prihodnosti. Knocka potrebuje drugačno zasnovo. Trenutno kot uporabnik ne vidim razloga, da bi iz čistega dolgčasa gledal Knocka.tv . Res je, da stran temelji na user-generated vsebini in da bo potem, ko bo odprta za splošno javnost verjetno izpadlo drugače. Ampak še vedno nudi premalo svobode za uporabnika spleta danes.

Ps: Celotna stran je narejena v Flashu, kar me osebno tudi že takoj odbije.

edit: Govoril sem z razvijalcom Knocka-e. Sam je sicer stvar predstvil drugače in jo povezal v zanimiv sklop skupaj z funkcijami, ki še niso omogočene.

Dejansko se naprimer pri glasbenem kanalu videospoti lahko sproti dodajajo in takoj video skoči v “rating arena” kjer se nato bori z drugimi, ki so uporabnikom navoljo za glasovanje. Ko “kanalu zmanjka” nadaljnega materiala bo iz liste pobral najbolj zanimiv video. To zna v nekaterih primerih delovati zelo uporabno (glasba, kanal z ekstremnimi športi ipd.).

To naj bi tvorilo nekakšen youtube brez patetičnih izpadov na webcamih. Izgleda, da sem zadevo prehitro komentiral Izgleda, da vseeno ima potencial samo, da zaenkrat še nimajo omogočenih vseh sestavin. … in neroden vmesnik. Je pa vedno bolj zanimiva

Vgrajena naj bi bila zaščita proti nalaganju video-v, ki so avtorko zaščiteni ampak zaenkrat (preizkušeno) brez problema naložiš karkoli. Poročam več kasneje.

Hkrati pa sem poizvedoval za podobne izdelke tudi pri tujih podjetjih. Od Amerike pa do Kitajske. Kitajec me 5 minut po emailu POKLIČE se pogovoriva in naslednje jutro me čaka v inbox-u prilagojena pogodba, analiza našega trga (!!!) in pogoji poslovanja prilagojeni za naš trg. Poleg tega brezplačno pošljejo nekaj izdelkov za testiranje.

Podobno je bilo z Američani in Angleži. Pa so bila to ogromna podjetja. Pri nas pa so to podjetja, ki jim je to edini posel. Izpadlo je, kot da mi delajo uslugo, ker lahko kupim njihove produkte. Pah. Rajši od italijana kupim sedaj. Iz principa.

Tega sem se enkrat že dotaknil. Ker je naravnost žalostno. Pa na to naletiš na vsakem koraku samo, da je to še nekako razumljivo pri nekomu, ki da na dan čez ogromno strank in mu delo pomeni samo plačilo konec meseca. V tem primeru pa sem govoril tako z direktorjem (sicer znanega podjetja) kot tudi z sales rep-om pa se nobenemu ni zdelo vredno, da bi poslal pogodbo.

P.s.: Vsak dan je več dela. Poleg tega me uspešno zaposluje še študij pa se sploh ni dobro začel. Tu in tam mi uspe najti čas za kak poker. Tako, da sem kar ponosen, da mi je uspelo skupaj spraviti tale prispevek

Crazy (na kratko) je super knjiga Barry J. Moltza. Glavni namen knjige je prikaz podjetništva iz popolnoma človeškega vidika. Barry med drugim govori o tem, kako je podjetništvo vplivalo na njegovo družinsko življenje in kako se je boril z neuspehi na njegovi poti.

Na začetku se trudi prikazati predvsem svoj prehod od uspešnega interpreneur-a pri IBM-u k vodenju svojega podjetja in kakšne probleme mu je to povzročalo. Po drugi strani pa skozi celotno knjigo govori tudi o strasti, ki podjetnika pripravi do tega, da sprejme tveganje in svoje življenje podredi svojemu delu. Nekaj, kar je verjetno težko razumeti komu, ki ne razmišlja na tak način.

Knjiga bo imela verjetno večjo vrednost za bodoče podjetnike, kot tiste, ki to že so. Na zanimiv način (in z številnimi spremljevalnimi zgodbami) predstavi probleme podjetništva. Od stresa, ki je Barry-ja spravil v depresijo in povzročil diabetes pa do problemov, ki jih lahko prinese partnerstvo v podjetju (in preventive, ki jo naj bi upošteval tudi ko delaš z ljudmi, ki jih poznaš že dolgo).

Vsako poglavje pa prinese nasvete na kakšnemu od področij, ki so pomembne za vsakega podjetnika. Barry se naprimer loti networkinga, iskanja strank in postavljanja cene.

To pa je tudi vse, kar vam o knjigi povem Knjiga res zasluži 5/5 in jo močno priporočam vsakemu, ki ga področje zanima. Skozi 200 strani kar preletiš in komaj čakaš, da vidiš kaj te čaka na naslednji.

Poleg rednih projektov strani in aplikacij sedaj pripravljamo še nekaj novega. Sneak peek bo predvidoma na voljo čez teden ali dva nato pa čimprej upam na the real deal. Boste pa bralci tega bloga (oba) v opravičilo za tale radio silence prvi, ki boste izvedeli, ko se bo stvar začela odvijati.

Malo me je presenetilo koliko časa mi vzame ta faks tako, da vse ostalo vozim po zadnjih rokih. Nažalost Tole je samo malo glasu z moje strani. Vsaj nekaj časa bi sedaj morali biti spet redni prispevki (2 na teden ).